Vila Zarija

V nekdanjih časih, ko se še nismo vozili z avtomobili in na Škotskem še ni bilo Bradavičarke, so na pokrajinah zelene Škotske v gozdovih živele vile. Takrat je na Britanskih tleh raslo ogromno srečenjaka zato so se vile hitro širile. Dejleta so bila očarljiva, lepa in zelo zalega obraza. Imele so dolge, skrbno počesane lase. Tujcem, ki so potovali po gozdovih so rade še pred zoro nastavljale zajterk na njihovi poti.
Bila pa je vila, sila lenobna in neubogljiva. Na večer, ko je prilezla iz srečenjaka je bilo nebo prekrito z zarjo. Prelivale so se barve rožnate, oranžne, celo vijolične. In prav take lase je imela lenobna vila po imenu Zarja. Njena mati jo je venomer preganjala naj le naredi kaj koristnega, kot pa samo poležava v krošnjah srečenjaka in sanjari.
Nekoč jo mama nažene k ribniku obrati perilo. Zarja slabe volje odleti k ribniku nedaleč od njenega domovanja. Že od daleč se sliši razigrano petje. Zarja se skrije za bližnji grmič in opazuje to čudno, še ne poznano bitje. Po par minutah Zarja pristopi bližje. Bitje se ustraši in obrne proti Zarji. Nisem te nameravala prestrašiti odvrne Zarja, zelo lepo poješ. Nikoli te še nisem videl tod okoli reče ne znano bitje. Verjamem ponavadi se zadržujem okoli srečenjaka. Logično saj si vila kajne? Jaz sem kačji pastir. Nikoli še nisem srečala kačjega pastirja, moje ime je Zarja
Od takrat naprej je Zarja rada odhajala k ribniku, saj je vedela, da bo tam srečala svojega novega prijatelja. Skupaj sta preživljala ogromno časa, pozneje pa celo skipaj potovala po celotni Škotski. Ustavila sta se šele na mestu, kjer sedaj stoji Bradavičarka. Še vedno se govori, da se v bližnjih gozdovih sliši Zarjin smeh in pastirjevo petje.

Avtorica: Angel